Zlahka dobimo občutek, da smo edini, ki se počutimo osamljene. Ne le da trpimo — pogosto ob tem še spodkopavamo lastno samozavest z mislijo, da smo edini, ki smo tako zmedeni, izgubljeni, brez partnerja in (spet) sami v sobotnem večeru.

Ta ganljiva in preobražajoča knjiga raziskuje osamljenost skozi iskrene pogovore in izjemne portrete fotografinje Julie Hawkins. Spoznamo raznolike posameznike, katerih življenja je zaznamovala izolacija — tiste, ki se počutijo nevidne, nerazumljene ali odtujene, pa tudi tiste, ki so nepričakovano našli poti do razumevanja in povezanosti.

Ob branju postopoma začutimo olajšanje: v svoji osamljenosti nismo edinstveni — pravzaprav gre za eno najbolj univerzalnih človeških izkušenj. In prav zato imamo vedno znova priložnost, da iztegnemo roko drug drugemu — v vsej naši zapletenosti, ranljivosti in človečnosti.

To je knjiga za vsakogar, ki se je kdaj počutil sam — torej za vsakogar, ki je kdaj bil človek.

Trda vezava | 120 strani | 197 × 145 mm