»Bodi pridna in ne jokaj! Mamici je tako hudo.«

Ste že slišali za materino magnifikacijo izkušnje in kako lahko ta otroku oteži vstop v vrtec? Nadaljujte, pred vami je zanimivo branje.

Prvi vstop otroka v vrtec je stresen dogodek za vse vpletene. Otrok se znajde v povsem novi situaciji. V neznanem okolju, obkrožen z neznanci, njegov najpomembnejši odrasli pa naredi nekaj, česar ni še nikoli do zdaj – zapusti ga, kljub joku in oklepanju. Zmedenost, strah, žalost, jeza, nemara celo obup so paleta čustev, ki prežema njegovo majhno telo. Te občutke si deli še s kopico drugih otrok in zdi se, kot da tesnoba lebdi v zraku ter prevzema celotno atmosfero igralnice. Vzgojiteljice leta prakse nekako okrepijo, lahko bi rekli tudi nekoliko omrtvičijo. Kako pa ta atmosfera vpliva na starše?

Starši še kako začutimo otrokovo stisko. Mati narava nas je obdarila z zrcalnimi nevroni, ki nam omogočajo čustveno komuniciranje brez izmenjave besed. Naveza med materjo in njenim dojenčkom pa je povsem edinstvena, tkati se začne že v nosečnosti in do konca prvega leta otrokovega življenja se, če razvoj poteka optimalno, med njima vzpostavi varen stil navezanosti. (Bowlby, 1993) Ko je ta enkrat vzpostavljen, otrok ve, kako svojo mamo pripraviti, da bo zadovoljila njegove potrebe, mati na drugi strani pa ve, kaj njen otrok v določenem trenutku potrebuje in kako mu to zagotoviti.

Kaj doživlja mati, ko svojega otroka prvič »pusti na cedilu«, ga iztrga iz svojega naročja, jokajočega preda vzgojiteljici in odide?

Starš v takšni situaciji doživi občutke krivde, izdaje, separacijsko tesnobo, jezo in še kaj. Zdi se kot bi se znašli v notranjem konfliktu med čustvenim in racionalnim delom sebe. Čustveni nam sporoča, da smo slabi starši, racionalni pa nas skuša tolažiti z argumenti: »moram v službo«, »nimam druge izbire«, »saj se bo privadil« in »vsi smo šli čez to«.

Tako kot starši čutimo, kaj se dogaja v otrokovem notranjem svetu, tako nas tudi otroci s pomočjo svojih zrcalnih nevronov po domače rečeno »preberejo«. Ko mamice včasih komentirajo uvajanje v vrtec z »meni je bilo težje kot njemu« – to nemara drži. Pa ne samo, da je mogoče, da je materi ob ločitvi težje kot otroku, zgodi se tudi, da matere svojo tesnobo prenesejo na otroka, ojačajo njegovo separacijsko anksioznost in mu s tem otežijo privajanje na novo okolje.

Govorimo o materini magnifikaciji otrokove izkušnje

Nekateri otroci gredo skozi posamezne faze razvoja relativno gladko, nekateri pa zelo težavno. Pine (1990) trdi, da je glavni razlog za to materina magnifikacija otrokove izkušnje. Ko gre otrok skozi določeno razvojno obdobje, ki je bilo za mater emocionalno zelo pomembno, ko je bila sama otrok in je v določeni fazi doživljala polno konfliktov, anksioznosti in/ali ambivalence, se to odraža na njenem rokovanju s svojim otrokom in prezrcali te konflikte nanj, kar ima zanj dolgoročne posledice. Materin intrapsihični in vedenjski urnik igra pomembno vlogo pri tem, kaj postane pomembno za otroka. Materine izkušnje prvih separacij od svoje matere (oz. najpomembnejše negujoče osebe iz otroštva) bodo njenemu otroku zagotavljale bodisi lahek bodisi konflikten ali celo kaotičen prehod v vrtčevsko okolje oz. druge oblike varstva.

Kako opraviti z lastnimi čustvi, ne da bi svojemu otroku zaradi njih otežili privajanje na vrtec?

Prvo, kar lahko storite je, da se poučite o značilnostih tipičnega psihološkega razvoja otrok. Predvsem, kako poteka proces separacije in individualizacije (Mahler, 1975) ter razvoj navezanosti med mamo in otrokom. (Bowlby, 1993) S tem znanjem boste vedeli, kdaj je aktiviranje t.i. navezovalnega vedenja (jok, oklepanje) pokazatelj normalnega in zdravega razvoja ter v katerih razvojnih obdobjih ga je moč pričakovati več. Eno izmed teh je faza približevanja po Mahlerjevi (1975), ko v ospredje otrokovih potreb ponovno pride bližina matere. To fazo otroci običajno dosežejo nekje med 18. in 24. mesecem starosti.

Druga stvar, ki je morebiti še pomembnejša, je ozaveščanje lastnih psihičnih vsebin in zgodnjih izkušenj separacij od pomembnih negujočih oseb iz vašega otroštva, predelava morebitnih konfliktov ali celo travm iz tega obdobja ter razmejitev/diferenciacija lastnih psihičnih vsebin od otrokovih. Najlažje to naredimo v procesu individualne psihoterapije.

Viri

Bowlby, J. (1993). A secure base: Clinical apllications of attachment theory. (Prvič objavljeno 1988). London: Routledge.

Mahler, M., Pine F. in Bergman, A. (1975). The psychological birth of the human infant: Symbiosis and individuation. New York: Routledge.