Zahvaljujoč psihoterapiji, diham
Zahvaljujoč psihoterapiji, diham
Za kaj zastavljam svoje življenje? Prva stvar, ki mi pade na pamet, je psihoterapija. Zakaj? Zato, ker mi je ravno psihoterapija rešila življenje. In to dobesedno! Po dveh grozljivih poskusih samomora, več hospitalizacijah zaradi psihotičnih dekompenzacij in po postavitvi diagnoze mešana osebnostna motnja, je ravno psihoterapija ta, ki me je rešila pekla (najglobljega kroga po Dante Alighieriju) in mi pomagala zopet na površje.
Za kaj vse je moja 9-letna individualna psihoterapija zaslužna? Za veliko… Za to, da še sploh diham! V tem besedilu ne bi želela opisovati svojih poskusov samomora, vendar lahko povem, da so bili zelo brutalni in nemilostni. Psihoterapija mi je pomagala, da sem te avto-agresivne težnje ozavestila in omilila.
Poleg tega mi je psihoterapija pomagala, da sem se iz životarjenja ob neprestani tesnobi zmogla ponovno roditi. Roditi v nov svet, kje je tudi sonce in petje ptic. Res čutim, da se je veliko spremenilo. V preteklosti sem se počutila kot da sem zaprta v škatli, kjer je tema, mraz in strah. Strah, ki je okrogel in ga notri nič ni. V tej škatli sem bila izolirana od ljudi in predvsem od same sebe. Potem sem počasi trgala to škatlo s sebe in spuščala sonce notri v srce. Bilo je težko, velikokrat… Moj psihoterapevt Milenko mi je povedal, da ga je bilo večkrat strah zame… Ampak sem zmogla, nekako. To bitko si predstavljam kot preživetveni nagon, saj sem se instinktivno oklepala tega, kar sem v sebi čutila, da mi edino pomaga. In hvala tudi mojemu terapevtu, ki je vztrajal z mano…
Kaj mi je še dala psihoterapija? To, da se sedaj rada družim z ljudmi in nimam tesnobe samo ob omenjanju kakšnega praznovanja rojstnega dne ali kakšnega drugega praznika, ko se je bilo treba družiti z ljudmi. Sedaj je čisto drugače, celo želim si druženja in »čvekanja« s prijatelji in tudi z nepoznanimi ljudmi. Nepoznani ljudje – to je bila zame včasih prava muka, saj so se mi porajala najrazličnejša vprašanja. Na primer: kako navezati sploh stik, kako pristopiti do človeka, kaj mu reči, na kakšen način mu kaj reči, kakšna naj bo obrazna mimika in položaj telesa… Po prvem stiku pa: kaj si on sedaj misli o meni, verjetno si misli kaj negativnega, da sem okorna, šablonska, nerodna, neumna, naivna… Po tem, ko je ta oseba govorila še z drugimi pa: sigurno je vsem povedala, da sem jaz neumna, nesposobna, naivna, kaj pa si sedaj ti drugi mislijo o meni, verjetno isto… In tako naprej. Skratka prava zmešnjava.
Psihoterapija mi je omogočila tudi samostojnost. Seveda samostojnost še vedno počasi gradim, kamen, po kamen… Tekom psihološkega razvoja sem se počasi uspela odseliti od doma in sedaj živim sama s psom v bloku in uspela sem se osamosvojiti na delu. Sedaj si želim partnerskega odnosa in nekoč v prihodnosti družino. Mogoče se mi bo pa tudi to uresničilo?
In najpomembneje, psihoterapija mi je dala možnost, da se bolje razumem, da razumem svoje misli, svoja čustva in kaj mi hočejo sporočiti, da razumem svoje vedenje. In da sem si bližje kot nekoč…
Sedaj hodim že več kot dve leti tudi na skupinsko psihoterapijo, kjer nas je devet pacientov ter terapevt Milenko in terapevtka Nuša. Ta izkušnja je popolnoma drugačna od individualne terapije in mi da čisto druge stvari. Zanimivo je, kako se učim funkcionirati med ljudmi, kako gradim tudi socialne veščine. Glede tega sem imela v preteklosti neznansko veliko težav, nikakor nisem razumela svojih občutkov in posledično seveda tudi ne svojega vedenja, ki je bilo včasih nepredvidljivo in neprimerno. Veselim se vsakega svojega napredka, ko mi je lažje v odnosih z ljudmi.
Za kaj je še zaslužna moja trnova psihoterapevtska pot? Zelo je vplivala na moje odnose v moji primarni družini, kamor spadata moja starša, brat, njegova žena in njuna dva sinova. Čeprav sem rasla v »nezdravem« družinskem okolju in sem posledično izoblikovala mešano osebnostno motnjo, sem sedaj zelo zadovoljna z odnosi v domačem okolju.
Kaj pa je v preteklosti šlo narobe? Od matere kot dojenček nisem dobila tiste toplote, človeškosti in brezpogojnega sprejemanja, ki ga lahko da samo mama. Poleg tega je mama šla pri mojih štirih mesecih nazaj v službo in se posledično zame najina simbioza ni dobro razrešila. Zaradi tega sem imela kasneje tudi psihotične dekompenzacije. Ko pa sem bila otrok, je mama želela izživeti svoje nedosegljive sanje skozi mene. Bila je neusmiljena in razvila sem nečloveški perfekcionizem s skriptom: “Če narediš napako, se ubij.”
V primerjavi z mamo je bil oče večja mama kot mama sama. Bil je posesiven, intruziven, vsiljiv. Nikoli ga nisem marala in vedno mi je bil odveč in preveč. Najbolj so se mi upirali njegovi objemi in nasilni poljubi.
Potem se je pri mojih šestih letih rodil brat. Nisem ga marala, saj mi je odvzel še tisto malo materine ljubezni, kar jo je bilo. Sovražila sem ga.
Ampak, kot sem že napisala, sem sedaj zadovoljna z odnosi v družini. Seveda sem morala postaviti očetu meje in se sedaj ne objemava in ne poljubljava več. Mama je postala bolj mehka in topla in me včasih celo objame in mi pove, da me ima rada. Z bratom pa imava dokaj zrel odnos in si v težavah zaupava in pomagava. Najlepše od vsega pa sta bratova sina, ki sta prave kepe ljubezni.
Kje se še pozna trdo psihoterapevtsko delo? Seveda tudi pri odnosih s prijatelji. Zanimivo je, da so vsi moji prijatelji iz različnega obdobja mojega življenja in so odraz moje razvojne stopnje v tistem času. Prijateljev je več. Prva prijateljica je moja sestrična in poznava se že od nekdaj. Druga prijateljica je bila moja sošolka v gimnaziji in edina sošolka, s katero sva ostali v tesnih stikih do sedaj. Naslednja dva prijatelja sta moja prijatelja iz študijskih dni in sta homoseksualen par, sedaj že več kot deset let. Spoznala sem ju v obdobju, ko sem se tudi sama ukvarjala s svojo lastno identiteto glede spolne usmerjenosti. To še vedno razrešujem na psihoterapiji. Naslednji dve prijateljici sta prijateljici, ki sem ju spoznala na samopomočni skupini po tem, ko sem zbolela in imata tudi sami težave v zvezi z duševnim zdravjem. Ena izmed njiju obiskuje tudi svojega psihoterapevta ter večkrat klepetava o najinih terapijah in zame to pomeni vir neprecenljivih informacij. Druga prijateljica pa je starejša gospa, ki mi prestavlja zaželjeno babico, ki je popolno nasprotje moje prave babice (ki ima najverjetneje tudi sama osebnostno motnjo, ki pa ni bila nikoli diagnosticirana). Naslednja prijateljica je akademska slikarka, pri kateri se učim slikanja. Tekom terapije me je namreč moj terapevt Milenko močno spodbujal k slikanju in ko sem bila dovolj stabilna, sem se vključila v slikarsko šolo, v kateri izredno uživam. Še zadnja prijateljica pa je moja prijateljica, ki sem jo spoznala na študiju psihoterapije in s katero sva se že od začetka trdno povezali. Skratka, moji prijatelji so odraz mojega razvoja skozi psihoterapijo. Zanimivo je, da sem jih ohranila iz vsakega obdobja nekaj in da so moji prijatelji še sedaj.
Psihoterapija vpliva tudi na moje partnerske odnose. Še vedno na tem področju vlada zmeda. Trenutno sem namreč v odnosu z osebo, ki ima tudi sama veliko težav na področju duševnega zdravja in je najin odnos pogosto zelo kaotičen. S pomočjo terapije lažje razumem svoje občutke in vedenje in vedenje partnerke, kar mi olajša komunikacijo z njo. Trenutno sem v fazi, ko želim ta odnos zamenjati z zrelejšim odnosom…
Kje sem še s pomočjo psihoterapije naredila spremembe? Seveda v službi. Svojega poklica si nikoli nisem zares želela. Študij sem končala na mamino željo, ki ji ta poklic predstavlja predvsem statusni simbol. Seveda sem po nekaj mesecih na mojem delovnem mestu psihotično dekompenzirala in v psihozi poskušala narediti samomor – tokrat prvič. Ko sem prišla iz bolnice, sem zamenjala specializacijo. To je bila dobra odločitev. Po nekaj zapletih sem pričela delati drugje, pri sicer narcistični predstojnici, ki sem si jo glede na razvojno stanje sama izbrala. To je bil odnos gospodar – suženj. Dodatno izobraževanje sem z manjšimi psihotičnimi dekompenzacijami zmogla. Resne težave pa so nastale, ko je bilo potrebno narediti končni izpit in postati samostojna. Izpit sem naredila s pohvalo, čeprav sem bila psihotična, vendar pa se je psihoza po izpitu poglabljala in bila sem ponovno hospitalizirana. V bolnici sem ponovno poskusila narediti samomor – tokrat drugič. Ta hospitalizacija je trajala leto in pol, vendar sem se v tem času prvič resnično stabilizirala. Občutek imam, da se je v tem obdobju zares zgradila trdnejša meja med onim in egom. Postala sem bolj mirna v sebi, trdna in bolj sem začela zaupati vase. Kot posledica te dolge hospitalizacije, sem se invalidsko upokojila na štiri ure in zamenjala delovno mesto. Sedaj delam na novem delovnem mestu pri novi predstojnici, ki me razume in spodbuja. Veliko delam tudi na področju duševnega zdravja, kar me še posebej veseli.
Psihoterapija je vplivala tudi na to, da sem se odločila za študij psihoanalize. Za študij sem se odločila na spodbudo mojega psihoterapevta in psihiatrinje. Zakaj? Vpisala sem se v prvi vrsti zaradi želje po boljšem razumevanju moje lastne psihoterapije. Študij mi daje odgovore na vprašanje, ki se mi porajajo v lastni terapiji in mi daje tudi nove teme za »glodat«. Poleg tega sem želela s svojo zgodbo še komu pomagati. Delo psihoterapevta je moj ideal, to, kar bi želela nekoč početi tudi sama. Pred tem pa me seveda čaka še veliko prijetnega dela…
S tem bi želela končati mnenje o svoji psihoterapevtski poti, ki mi je dala zanimiv vpogled v sebe in svoje občutke… Hvala. In hvala mojima terapevtoma: Milenku in Nuši, ki me še vedno spremljata na moji poti, ki je vedno bolj iskrena, prava in nadvse moja…