Ali so parklji primerni?
Zjutraj mi zazvoni telefon, kliče me mlada mamica punčke stare 2 leti. Joče in mi pove, da ne ve kaj naj naredi, ker se je hčerkica ponoči večkrat zbujala, neutolažljivo jokala, udarjala z rokami in nogami po postelji ter prav ničesar ni mogla narediti, da bi jo pomirila. Sčasoma se je sama pomirila in bila dalje spet igriva, razposajena kot po navadi. Mamica se je prestrašila in ni vedela kaj na naredi.
Po pogovoru z njo sva ugotovili, da je njena hčerkica prejšnje dni gledala risanke z živalmi, ki so strašile, grozile (volkovi, duhovi itd.), o katerih ji je že sama večkrat govorila. Dan prej sta se odpravile v enega od nakupovalnih središč, kjer je prišel Miklavž s svojimi angeli in parklji. Ponoči se je zbujala iz morečih sanj, kjer je doživetja celega tedna ponovno podoživljala in se poskušala fizično ubraniti pred njimi.
Živimo v družbi, kjer je razcepljenost na “dobre” in “slabe” že vsakodnevni pojav (v pravljicah, med politiki itd.). Gre za pojav “razcepa” (ang. splitting), ki se pojavlja pri otroku nekje od enega leta naprej. Otrok namreč postopoma ponotranja pomembne ljudi okoli sebe, tudi pravljične figure. Ključno je, da otrok v tem obdobju še ne zna razlikovati osebe od svojega početja oz. početja drugih ljudi. Tako mamo, ki se jezi na njegove napake, on razume, da je mama slaba oz. da je on slab ter da ni vreden ljubezni mame. Če pa ga mama pohvali in nagradi je mama dobra in posledično je tudi on vreden ljubezni in je dober. Če otroku ne pomagamo razrešiti “razcep”, bo kasneje v življenju lahko doživljal – če naredim napako, jaz sem slab. To lahko vodi v samopreziranje sebe in grajenja slabe samopodobe.
Od Miklavža otrok sliši vprašanje – Ali si bil priden ali poreden? Če si bil priden dobiš darilo od angelčkov (si dober kot angel), če pa poreden pa šibo od parkljev (si slab kot parkelj). Kaj pravzaprav s tem Miklavž otroku sporoča?
Izgleda, da že Miklavž ni razrešil faze “razcepa”. Razvidno je pogojevanje dejanj otroka, s tem kdo je otrok kot človek (dober ali slab), če je naredil kakšno napako v življenju. Otrok še ni dovolj zrel, da bi lahko ločil namišljen, abstraktni svet pravljičnih in mitoloških figur od realnosti ter Miklavža smatra kot avtoriteto, ki jo je potrebno upoštevati (kot starša). Sploh, če takšna avtoriteta, kot jo Miklavž nastopa iz vidika “ustrahovanja” s trpinčenjem (parklji z verigami in drugimi predmeti ustrahujejo s fizičnim trpinčenjem otroka). Takšni vplivi, lahko kasneje botrujejo k razvoju otrokove slabe samopodobe, pretiranega prilagajanja in uslužnosti drugim, depresivnosti, samopoškodovalnega vedenja, tudi samomorilnosti. Sploh, če imajo takšen vzgojni stil tudi njegovi starši.
Zato je pomembno otroku pomagati na več načinov, da preraste to fazo – če naredi napako, je še vedno kvaliteten človek in vreden ljubezni drugih ljudi. Normalno je, da vsak človek naredi napake v svojem življenju. Če znamo ločiti dejanja osebe od osebe same, tudi lažje odpuščamo sebi in drugim. Kazen, ki jo starši uporabijo pa mora biti v službi razvoja otrokove dobre samopodobe in lažjega vstopa v odraslost. Prav tako je pomembno otroku pokazati kako se lahko zaščiti pred pretiranim ustrahovanjem, grožnjo trpinčenja in preziranja s strani drugih, ki ga bo zagotovo še kdaj deležen v “zunanjem” svetu. Otroka je potrebno naučiti odpornosti do prezira in sovraštva drugih ljudi, ne pa ga pretirano ščititi pred vsemi temi vplivi, kar ga lahko oropa treniranja socialnih veščin, postavljanja mej drugim, razvoja borbenosti in zdrave agresivnosti.
Prazniki in z njim prihajajoči trije možje naj otroku omogočajo še dodatno doživljanje občutka domačnosti, ljubjenosti, topline in zanosa za prihajajoče leto.
Avtor: dr. Nuša Kovačević Tojnko, psihoterapevtka psihoanalitične psihoterapije (ECPP)