Zahvaljujo\u010d psihoterapiji, diham
\nZa kaj zastavljam svoje \u017eivljenje? Prva stvar, ki mi pade na pamet, je psihoterapija. Zakaj? Zato, ker mi je ravno psihoterapija re\u0161ila \u017eivljenje. In to dobesedno! Po dveh grozljivih poskusih samomora, ve\u010d hospitalizacijah zaradi psihoti\u010dnih dekompenzacij in po postavitvi diagnoze me\u0161ana osebnostna motnja, je ravno psihoterapija ta, ki me je re\u0161ila pekla (najglobljega kroga po Dante Alighieriju) in mi pomagala zopet na povr\u0161je.<\/p>\n
Za kaj vse je moja 9-letna individualna psihoterapija zaslu\u017ena? Za veliko\u2026 Za to, da \u0161e sploh diham! V tem besedilu ne bi \u017eelela opisovati svojih poskusov samomora, vendar lahko povem, da so bili zelo brutalni in nemilostni. Psihoterapija mi je pomagala, da sem te avto-agresivne te\u017enje ozavestila in omilila.<\/p>\n
Poleg tega mi je psihoterapija pomagala, da sem se iz \u017eivotarjenja ob neprestani tesnobi zmogla ponovno roditi. Roditi v nov svet, kje je tudi sonce in petje ptic. Res \u010dutim, da se je veliko spremenilo. V preteklosti sem se po\u010dutila kot da sem zaprta v \u0161katli, kjer je tema, mraz in strah. Strah, ki je okrogel in ga notri ni\u010d ni. V tej \u0161katli sem bila izolirana od ljudi in predvsem od same sebe. Potem sem po\u010dasi trgala to \u0161katlo s sebe in spu\u0161\u010dala sonce notri v srce. Bilo je te\u017eko, velikokrat\u2026 Moj psihoterapevt Milenko mi je povedal, da ga je bilo ve\u010dkrat strah zame\u2026 Ampak sem zmogla, nekako. To bitko si predstavljam kot pre\u017eivetveni nagon, saj sem se instinktivno oklepala tega, kar sem v sebi \u010dutila, da mi edino pomaga. In hvala tudi mojemu terapevtu, ki je vztrajal z mano\u2026<\/p>\n
Kaj mi je \u0161e dala psihoterapija? To, da se sedaj rada dru\u017eim z ljudmi in nimam tesnobe samo ob omenjanju kak\u0161nega praznovanja rojstnega dne ali kak\u0161nega drugega praznika, ko se je bilo treba dru\u017eiti z ljudmi. Sedaj je \u010disto druga\u010de, celo \u017eelim si dru\u017eenja in \u00bb\u010dvekanja\u00ab s prijatelji in tudi z nepoznanimi ljudmi. Nepoznani ljudje \u2013 to je bila zame v\u010dasih prava muka, saj so se mi porajala najrazli\u010dnej\u0161a vpra\u0161anja. Na primer: kako navezati sploh stik, kako pristopiti do \u010dloveka, kaj mu re\u010di, na kak\u0161en na\u010din mu kaj re\u010di, kak\u0161na naj bo obrazna mimika in polo\u017eaj telesa\u2026 Po prvem stiku pa: kaj si on sedaj misli o meni, verjetno si misli kaj negativnega, da sem okorna, \u0161ablonska, nerodna, neumna, naivna\u2026 Po tem, ko je ta oseba govorila \u0161e z drugimi pa: sigurno je vsem povedala, da sem jaz neumna, nesposobna, naivna, kaj pa si sedaj ti drugi mislijo o meni, verjetno isto\u2026 In tako naprej. Skratka prava zme\u0161njava.<\/p>\n
Psihoterapija mi je omogo\u010dila tudi samostojnost. Seveda samostojnost \u0161e vedno po\u010dasi gradim, kamen, po kamen\u2026 Tekom psiholo\u0161kega razvoja sem se po\u010dasi uspela odseliti od doma in sedaj \u017eivim sama s psom v bloku in uspela sem se osamosvojiti na delu. Sedaj si \u017eelim partnerskega odnosa in neko\u010d v prihodnosti dru\u017eino. Mogo\u010de se mi bo pa tudi to uresni\u010dilo?<\/p>\n
In najpomembneje, psihoterapija mi je dala mo\u017enost, da se bolje razumem, da razumem svoje misli, svoja \u010dustva in kaj mi ho\u010dejo sporo\u010diti, da razumem svoje vedenje. In da sem si bli\u017eje kot neko\u010d\u2026<\/p>\n
Sedaj hodim \u017ee ve\u010d kot dve leti tudi na skupinsko psihoterapijo, kjer nas je devet pacientov ter terapevt Milenko in terapevtka Nu\u0161a. Ta izku\u0161nja je popolnoma druga\u010dna od individualne terapije in mi da \u010disto druge stvari. Zanimivo je, kako se u\u010dim funkcionirati med ljudmi, kako gradim tudi socialne ve\u0161\u010dine. Glede tega sem imela v preteklosti neznansko veliko te\u017eav, nikakor nisem razumela svojih ob\u010dutkov in posledi\u010dno seveda tudi ne svojega vedenja, ki je bilo v\u010dasih nepredvidljivo in neprimerno. Veselim se vsakega svojega napredka, ko mi je la\u017eje v odnosih z ljudmi.<\/p>\n
Za kaj je \u0161e zaslu\u017ena moja trnova psihoterapevtska pot? Zelo je vplivala na moje odnose v moji primarni dru\u017eini, kamor spadata moja star\u0161a, brat, njegova \u017eena in njuna dva sinova. \u010ceprav sem rasla v \u00bbnezdravem\u00ab dru\u017einskem okolju in sem posledi\u010dno izoblikovala me\u0161ano osebnostno motnjo, sem sedaj zelo zadovoljna z odnosi v doma\u010dem okolju.<\/p>\n
Kaj pa je v preteklosti \u0161lo narobe? Od matere kot dojen\u010dek nisem dobila tiste toplote, \u010dlove\u0161kosti in brezpogojnega sprejemanja, ki ga lahko da samo mama. Poleg tega je mama \u0161la pri mojih \u0161tirih mesecih nazaj v slu\u017ebo in se posledi\u010dno zame najina simbioza ni dobro razre\u0161ila. Zaradi tega sem imela kasneje tudi psihoti\u010dne dekompenzacije. Ko pa sem bila otrok, je mama \u017eelela iz\u017eiveti svoje nedosegljive sanje skozi mene. Bila je neusmiljena in razvila sem ne\u010dlove\u0161ki perfekcionizem s skriptom: \u201c\u010ce naredi\u0161 napako, se ubij.\u201d<\/p>\n
V primerjavi z mamo je bil o\u010de ve\u010dja mama kot mama sama. Bil je posesiven, intruziven, vsiljiv. Nikoli ga nisem marala in vedno mi je bil odve\u010d in preve\u010d. Najbolj so se mi upirali njegovi objemi in nasilni poljubi.<\/p>\n
Potem se je pri mojih \u0161estih letih rodil brat. Nisem ga marala, saj mi je odvzel \u0161e tisto malo materine ljubezni, kar jo je bilo. Sovra\u017eila sem ga.<\/p>\n
Ampak, kot sem \u017ee napisala, sem sedaj zadovoljna z odnosi v dru\u017eini. Seveda sem morala postaviti o\u010detu meje in se sedaj ne objemava in ne poljubljava ve\u010d. Mama je postala bolj mehka in topla in me v\u010dasih celo objame in mi pove, da me ima rada. Z bratom pa imava dokaj zrel odnos in si v te\u017eavah zaupava in pomagava. Najlep\u0161e od vsega pa sta bratova sina, ki sta prave kepe ljubezni.<\/p>\n
Kje se \u0161e pozna trdo psihoterapevtsko delo? Seveda tudi pri odnosih s prijatelji. Zanimivo je, da so vsi moji prijatelji iz razli\u010dnega obdobja mojega \u017eivljenja in so odraz moje razvojne stopnje v tistem \u010dasu. Prijateljev je ve\u010d. Prva prijateljica je moja sestri\u010dna in poznava se \u017ee od nekdaj. Druga prijateljica je bila moja so\u0161olka v gimnaziji in edina so\u0161olka, s katero sva ostali v tesnih stikih do sedaj. Naslednja dva prijatelja sta moja prijatelja iz \u0161tudijskih dni in sta homoseksualen par, sedaj \u017ee ve\u010d kot deset let. Spoznala sem ju v obdobju, ko sem se tudi sama ukvarjala s svojo lastno identiteto glede spolne usmerjenosti. To \u0161e vedno razre\u0161ujem na psihoterapiji. Naslednji dve prijateljici sta prijateljici, ki sem ju spoznala na samopomo\u010dni skupini po tem, ko sem zbolela in imata tudi sami te\u017eave v zvezi z du\u0161evnim zdravjem. Ena izmed njiju obiskuje tudi svojega psihoterapevta ter ve\u010dkrat klepetava o najinih terapijah in zame to pomeni vir neprecenljivih informacij. Druga prijateljica pa je starej\u0161a gospa, ki mi prestavlja za\u017eeljeno babico, ki je popolno nasprotje moje prave babice (ki ima najverjetneje tudi sama osebnostno motnjo, ki pa ni bila nikoli diagnosticirana). Naslednja prijateljica je akademska slikarka, pri kateri se u\u010dim slikanja. Tekom terapije me je namre\u010d moj terapevt Milenko mo\u010dno spodbujal k slikanju in ko sem bila dovolj stabilna, sem se vklju\u010dila v slikarsko \u0161olo, v kateri izredno u\u017eivam. \u0160e zadnja prijateljica pa je moja prijateljica, ki sem jo spoznala na \u0161tudiju psihoterapije in s katero sva se \u017ee od za\u010detka trdno povezali. Skratka, moji prijatelji so odraz mojega razvoja skozi psihoterapijo. Zanimivo je, da sem jih ohranila iz vsakega obdobja nekaj in da so moji prijatelji \u0161e sedaj.<\/p>\n
Psihoterapija vpliva tudi na moje partnerske odnose. \u0160e vedno na tem podro\u010dju vlada zmeda. Trenutno sem namre\u010d v odnosu z osebo, ki ima tudi sama veliko te\u017eav na podro\u010dju du\u0161evnega zdravja in je najin odnos pogosto zelo kaoti\u010den. S pomo\u010djo terapije la\u017eje razumem svoje ob\u010dutke in vedenje in vedenje partnerke, kar mi olaj\u0161a komunikacijo z njo. Trenutno sem v fazi, ko \u017eelim ta odnos zamenjati z zrelej\u0161im odnosom\u2026<\/p>\n
Kje sem \u0161e s pomo\u010djo psihoterapije naredila spremembe? Seveda v slu\u017ebi. Svojega poklica si nikoli nisem zares \u017eelela. \u0160tudij sem kon\u010dala na mamino \u017eeljo, ki ji ta poklic predstavlja predvsem statusni simbol. Seveda sem po nekaj mesecih na mojem delovnem mestu psihoti\u010dno dekompenzirala in v psihozi posku\u0161ala narediti samomor \u2013 tokrat prvi\u010d. Ko sem pri\u0161la iz bolnice, sem zamenjala specializacijo. To je bila dobra odlo\u010ditev. Po nekaj zapletih sem pri\u010dela delati drugje, pri sicer narcisti\u010dni predstojnici, ki sem si jo glede na razvojno stanje sama izbrala. To je bil odnos gospodar \u2013 su\u017eenj. Dodatno izobra\u017eevanje sem z manj\u0161imi psihoti\u010dnimi dekompenzacijami zmogla. Resne te\u017eave pa so nastale, ko je bilo potrebno narediti kon\u010dni izpit in postati samostojna. Izpit sem naredila s pohvalo, \u010deprav sem bila psihoti\u010dna, vendar pa se je psihoza po izpitu poglabljala in bila sem ponovno hospitalizirana. V bolnici sem ponovno poskusila narediti samomor \u2013 tokrat drugi\u010d. Ta hospitalizacija je trajala leto in pol, vendar sem se v tem \u010dasu prvi\u010d resni\u010dno stabilizirala. Ob\u010dutek imam, da se je v tem obdobju zares zgradila trdnej\u0161a meja med onim in egom. Postala sem bolj mirna v sebi, trdna in bolj sem za\u010dela zaupati vase. Kot posledica te dolge hospitalizacije, sem se invalidsko upokojila na \u0161tiri ure in zamenjala delovno mesto. Sedaj delam na novem delovnem mestu pri novi predstojnici, ki me razume in spodbuja. Veliko delam tudi na podro\u010dju du\u0161evnega zdravja, kar me \u0161e posebej veseli.<\/p>\n
Psihoterapija je vplivala tudi na to, da sem se odlo\u010dila za \u0161tudij psihoanalize. Za \u0161tudij sem se odlo\u010dila na spodbudo mojega psihoterapevta in psihiatrinje. Zakaj? Vpisala sem se v prvi vrsti zaradi \u017eelje po bolj\u0161em razumevanju moje lastne psihoterapije. \u0160tudij mi daje odgovore na vpra\u0161anje, ki se mi porajajo v lastni terapiji in mi daje tudi nove teme za \u00bbglodat\u00ab. Poleg tega sem \u017eelela s svojo zgodbo \u0161e komu pomagati. Delo psihoterapevta je moj ideal, to, kar bi \u017eelela neko\u010d po\u010deti tudi sama. Pred tem pa me seveda \u010daka \u0161e veliko prijetnega dela\u2026<\/p>\n
S tem bi \u017eelela kon\u010dati mnenje o svoji psihoterapevtski poti, ki mi je dala zanimiv vpogled v sebe in svoje ob\u010dutke\u2026 Hvala. In hvala mojima terapevtoma: Milenku in Nu\u0161i, ki me \u0161e vedno spremljata na moji poti, ki je vedno bolj iskrena, prava in nadvse moja\u2026<\/p>","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Zahvaljujo\u010d psihoterapiji, diham Za kaj zastavljam svoje \u017eivljenje? Prva stvar, ki mi pade na pamet, je psihoterapija. Zakaj? Zato, ker mi je ravno psihoterapija re\u0161ila \u017eivljenje. In to dobesedno! Po dveh grozljivih poskusih samomora, ve\u010d hospitalizacijah zaradi psihoti\u010dnih dekompenzacij in po postavitvi diagnoze me\u0161ana osebnostna motnja, je ravno psihoterapija ta, ki me je re\u0161ila pekla […]<\/p>","protected":false},"author":1,"featured_media":5058,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"inline_featured_image":false,"footnotes":""},"categories":[18],"tags":[],"class_list":["post-5057","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-izpovedi-klientov"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/5057","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=5057"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/5057\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":6223,"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/5057\/revisions\/6223"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/5058"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=5057"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=5057"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/store.pamina.si\/en\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=5057"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}