Kaj je separacijska anksioznost?

Anksioznost (tesnoba), ki je sprožena zaradi separacije (ločitve) od pomembne bližnje osebe je normalna in prilagoditvene narave pri otrocih do 3. oz. najkasneje 5. leta starosti. Kadar pa to emocionalno stanje ostaja v poznem otroštvu, mladostništvu ali celo v odraslosti, separacijsko anksioznost povezujemo s patološkim odnosom do sebe in do drugih. Začnemo govoriti o motnji separacijske anksioznosti.

»Separacijska anksioznost je temeljna človeška značilnost, ki vključuje skrbi glede izgube ali odsotnosti pomembnih bližnjih ljudi.« (Freud, 1926).

Mlajši otrok s separacijsko anksioznostjo se počuti nesposobnega funkcionirati v odsotnosti matere oz. nadomestne matere (Bowlby, 1973; Bowlby, 1988), šoloobvezen otrok ekscesivno izostaja od pouka ali odklanja šolo in vse druge aktivnosti, pri katerih bi moral biti ločen od staršev (Kearney in Albano, 2004).

Separacijsko anksiozni mladostniki težko sklepajo prijateljstva, so zaprti in nesproščeni v odnosih z vrstniki. Lahko imajo skrbi glede zapustitve in osamljenosti, lahko se počutijo ujete in so v konstantnem boju za neodvisnost od preveč kontrolirajočih staršev ali pa zanikajo potrebe po bližnjih odnosih.

V odraslosti se separacijska anksioznost prenaša na druge bližnje odnose. Posamezniki je načeloma ne doživljajo v odnosu do svojih staršev (lahko pa tudi), ampak v odnosu do partnerjev v romantičnih razmerjih, bližnjih prijateljev, otrok ipd. (Kins idr., 2013). Skrbi jih, da jih bodo partnerji zapustili, da bodo hudo zboleli ali kar umrli.

V ozadju je nepopisen strah pred tem, da bi ostali sami. Mnogi raje vztrajajo v nefunkcionalnih partnerskih zvezah ravno zaradi tega strahu pred osamljenostjo.

Kaj še spremlja separacijsko anksioznostjo?

Motnja separacijske anksioznosti v odraslosti lahko napoveduje pojav drugih anksioznih motenj in depresije. Kar 75 % odraslih z anksioznimi motnjami, ki poišče psihiatrično pomoč, poroča, da je imelo hudo separacijsko anksioznost v otroštvu (Manicavasagar idr., 2010). Motnja separacijske anksioznosti se pogosto pojavlja hkrati z razpoloženjskimi, vedenjskimi in osebnostnimi motnjami.

Kje so vzroki za pojav motnje separacijske anksioznosti?

Separacijska anksioznost ima tako genetski kot socialni izvor. Določeni posamezniki imajo prirojeno nagnjenost k večji anksioznosti (nižje vzdražne pragove), drugi so kopije svojih anksioznih ali anksioznost vzbujajočih mater, tretji pa so kombinacije obojega (Milrod in sodelavci (2014). Pomembnejši okoljski dejavniki tveganja za pojav motnje separacijske anksioznosti so tudi izkušnja travme ali izgube pomembne bližnje osebe (Bogels idr., 2013) ter negotovi stili navezanosti na primarno negujočo osebo (Bowlby, 1993).

»Separacijska anksioznost je neizogiben intrapsihični pojav, ko majhen otrok pride v stik z lastno tesnobo v normalnem procesu psihološkega razvoja (separacije-individualizacije). Ob vedno bolj samostojnem funkcioniranju se otrok sooči z grožnjo izgube objekta. Malo separacijske anksioznosti je nujne za progresiven osebnostni razvoj.« (Mahler, 1968).

Kakšne možnosti zdravljenja imajo separacijsko anksiozni posamezniki?

Separacijska anksioznost je povezana s slabšim odzivom na psihofarmakološko zdravljenje z antidepresivi (Miniati idr., 2000; v Milrod idr., 2014). Najprimernejša oblika zdravljenja za posameznike s separacijsko anksioznostjo je psihoterapija, ki se osredotoča na diadni odnos med psihoterapevtom ter pacientom, ki lahko služi kot korektivna izkušnja zgodnjim patološkim odnosom med pacientom in njegovimi starši.

Psihoterapevti uglašeni na pacientove strahove le te prepoznajo skozi transfer ali v zunanjih pacientovih odnosih. Nato uporabijo psihodinamiko ali medosebni pristop za artikulacijo le teh ter pomagajo pacientom, da jih boljše razumejo, posledično pa znižajo njihovo intenzivnost. Tak način dela izboljšuje tudi pacientovo reflektivnost (Levy, idr., 2006, v Milrod idr., 2014). Dosti študij je prišlo do rezultatov, da so posamezniki skozi psihoterapevtski proces razvili bolj varen stil navezanosti (Stefini idr., 2013; Levy, Ellison, Scott in Bernecker, 2011; Torres, Alonso-Arbiol, Cantero in Abubakar, 2011, v Milrod idr., 2014).

Viri

Bögels, S. M. , Knappe, S. in Clark, L. A. (2013). Adult separation anxiety disorder in DSM-5. Clinical Psychology Review, 33, 663–674.
Bowlby, J. (1973). Attachment and Loss. New York: Basic Books.
Bowlby, J. (1988). A Secure Base: Parent-Child Attachment and Healthy Human Development. London: Routledge.
Freud, S. (1926). Inhibitions, symptoms and anxiety. In The standard edition of the complete psychological works of Sigmund Freud. London: Hogarth Press.
Kearney, C. A., Sims, K. E., Pursell, C. R., in Tillotson, C. A. (2003). Separation anxiety disorder in young children: A longitudinal and family analysis. Journal of Clinical Child and Adolescent Psychology, 32, 593–598.
Kins, E., Soenens, B., & Beyers, W. (2013). Separation anxiety in families with emerging adults. Journal of Family Psychology, 27, 495-505. doi: 10.1037/a0032869
Mahler, M. S. in Furer, M. (1968). Human symbiosis and the vicissitudes of individuation. New York: International Universities Press.
Manicavasagar V., Marnane, C., Pini, S., Abelli, M., Rees, S., Eapen, V. in Silove, D. (2010). Adult separation anxiety disorder: a disorder comes of age. Current Psychiatry Reports, 12, 290–297.
Milrod, B., Markowitz, J. C., Gerber, A. J., Cyranowski, J., Altemus, M., Shapiro, T., … Glatt, C. (2014). Childhood separation anxiety and the pathogenesis and treatment of adult anxiety. American Journal of Psychiatry, 171, 34–43.